PIRAMIDARJENJA

Akad. slikar, Prešernov nagrajenec za leto 2009, Zmago Jeraj predstavlja na tokratni samostojni razstavi fotografij iz cikla Piramidarjenja v Fotogaleriji Stolp pregled najnovejše fotografske produkcije. Nekoliko manj znano je dejstvo, da se umetnik ukvarja s fotografijo od zgodnjih poakademskih let, saj je prve posnetke ustvaril že leta 1962 in takoj naslednje leto postal član Fotokluba Maribor.
Leta 1966 prične kot sodelavec študentskega lista Tribuna objavljati fotografije svojih kolegov in profesorjev pri umetniškem ustvarjanju na slikarski specialki (ALU v Ljubljani pri prof. Gabrielu Stupici) ter tako zasnuje kontinuirano serijo fotografij Znanci.  Slednja je nastajala spontano, brez vsakih pretenzij, le iz intimne želje, da bi vsaj na posnetku ohranil trenutke iz življenja svojih kolegov umetnikov in drugih znancev. Šele odkritje, da lahko v prijetni družbi posname razpoloženjske, spontane in prisrčne fotografije, ga je privedlo do občasnega, vendar ponavljajočega se posvečanja temu portretnemu in hkrati žanrskemu likovnemu motivu. Jeraj pravi, da je svoje znance fotografiral brez poveličevanja, brez monumentalizacije, v vsej njihovi preprosti in prijazni človeškosti, sredi ustvarjalne vneme ali med počitkom, pri pogovoru ob cigareti in kavi, osamljene med razmišljanjem ali v veseli družbi.

V pozna šestdeseta leta sega tudi pričetek serije Krivoustneži s tematiko pustovanja v Mariboru in Ptuju, ki jo umetnik dopolnjuje še danes. Kompleksnejše figuralne kompozicije priljubljenih maškar so hkrati njegov edini etnografski motiv, ki ga najdemo izključno v fotografskem opusu. Leta 1970 je Zmago Jeraj prvič razstavljal s skupino fotografov Mariborskega kroga in razvil t.i. črno fotografijo, katere posebnost je bil minimalistični, izključno likovni pristop fotografiji, posredujoč turobno, megleno atmosfero osamljenih urbanih in predmestnih predelov, praviloma brez prisotnosti človeške figure. Fotografije imajo neizrazito globinsko ostrino in so očitno posnete pri največjih zaslonkah z daljšimi ekspozicijami, prilagojenimi neugodnim svetlobnim pogojem. Posledica takšne nastavitve je slikovito, sfumatto učinkovanje z mehkimi, prelivajočimi se konturami in chiaro-scuro učinkom, pri čemer bo črno bela fotografija ostala dolga leta Jerajeva skoraj izključna tehnika. 
Črno bela fotografija je zanj pomenila odkritje popolnoma nove nepestre likovne vsebine, ki jo je doživljal kot dramatično redukcijo barvnih vrednosti na svetlobni, nekromatski nivo: fotografija je dobesedno pisanje s svetlobo. Umetnik si (kasneje) v svojem slikarskem ateljeju uredi temnico in sam razvija ČB negative ter izdeluje povečave,  v nekaterih obdobjih brez dodatne laboratorijske obdelave ali fotomontaže, v drugih pa ga je premamilo eksperimentiranje. Kompozicijo preudari že neposredno pred sprožitvijo, pri čemer se izogiba ateljejskemu nameščanju bodisi oseb bodisi objektov in se raje sam premika ob motivu, dokler ne ujame pravo razmerje. Hkrati skuša uporabiti vsa perspektivična sredstva, tako geometrijska kot svetlobna, ki so mu v naravi trenutno na voljo za doseganje prostorskega vtisa na posnetku. Zastala fotografska podoba ima po Jerajevih besedah nadih preteklosti, ki ga v svojem likovnem jeziku rad uporablja, saj ne ustvarja v sedanjiku, marveč v pretekliku.

Novejše ustvarjalno obdobje Zmaga Jeraja prinaša tudi drugačen odnos do barvne fotografije, ki jo sicer doživlja izključno kot eno od tehnik likovnega izražanja, s pomočjo katere lahko zabeleži podobe vsakdana, bodisi z dokumentarnim ali izpovednim značajem, velikokrat pa tudi v smislu pripravljalnih skic, pač v skladu s prakso upodabljanja istega motiva v različnih likovnih medijih, saj umetnik včasih uporabi posnetek kot neposredno risarsko, slikarsko ali grafično predlogo, vendar jo običajno parafrazira. Umetnikovi priljubljeni motiviki krajina in veduta se pojavljata tako v fotografijah kot tudi likovnih delih v klasičnih tehnikah, pri čemer se urbanizirana okolja pogosto prepletajo z naravo, še posebej v intimnih izrezih dvorišč z vrtovi, parkih s klopcami, mestnih drevoredih ipd.
Četudi je Jeraj večino novejšega fotografskega opusa posnel v domačem Mariboru in okolici, še posebej na Piramidi,  Kalvariji, Mestnem parku in mestnih ulicah, celo neposredno iz lastnega stanovanja, si je prizadeval ohraniti anonimnost ali bolje univerzalnost prizorišč, v skladu s svetovljanskim pogledom na svet. Posebej dramatično učinkujejo nočni prizori s skrivnostno, a hkrati domačnost izžarevajočo razsvetljavo. Človeška figura praviloma nastopa osamljena, pogosto na odhodu, obrnjena s hrbtom proti objektivu, ali pa je viden le kakšen detajl zakritega telesa.
Kot redkost na sodobni domači likovni sceni lahko omenimo Jerajevo zanimanje za tehnične pridobitve civilizacije, kot so vlaki, avtomobili (tudi kolesa), letala, žerjavi ipd, predstavljajoč nepogrešljive sestavine  urbaniziranega okolja, s katerimi človek sooblikuje naravo. "Uspehe" urbanizacije rad dokumentira v serijah posnetkov rastočih stavbnih kompleksov z aluzijo na razvijajoč se živ organizem. Pridobitve moderne tehnike v  smislu digitalnih medijev pa Jeraj slednjič uvršča tudi med svoja likovna orodja, saj mu računalnik omogoča preoblikovanje, dodelavo ali montažo fotografskih upodobitev v še izrazitejšo likovno podobo foto-grafik. Tako lahko srečamo v  "klasičnih" umetnikovih motivih nenadejano prisotnost kiča, kot so figurice goril in mačk ali kakšnega lebdečega angelčka, seveda pa se poigrava tudi s koloritom, osvetlitvijo, sfumaturami, konturami, z risarskim, ploskovitim ali slikovitim izrazom ipd.
Fotografski ciklus Piramidarjenje sicer izvira iz  krajinskih posnetkov Kalvarije in Piramide v Mariboru,  vendar tokrat v kompozicijo vključuje tudi osamljene sprehajalce, fotografirane v hrbet, ujete v trenutku oddaljevanja oziroma simboličnega odhajanja v neskončnost. Tako se Jerajeva fotografija znova navezuje na sočasno figuralno likovno produkcijo, prehajajoč iz nekdanje ekspresivnosti zmeraj bolj v mistični nadrealizem. Zmago Jeraj je namreč "...le slehernik, ki beleži dogajanja iz vsakdanjega življenja", pri čemer pa, kot umetnik, opozarja na ključne detajle, iz katerih sestoji celovita lepota stvarstva.
  
Mario Berdič
kustus in likovni kritik