Zaprti prostori
Razstava Zaprti prostori povezuje šest avtorjev iz šestih partnerskih mest, združenih v projektu Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture. Šesterico ustvarjalcev povezuje skupna izhodiščna tema, ki pa jo vsak izmed njih interpretira skozi prizmo lastne ustvarjalne poetike. Rdeča nit razstave se tako razplete v različne smeri in stke različne zgodbe, ponuja pogled iz več zornih kotov in predstavlja raznolike pristope k interpretaciji osnovne teme. Tematsko jedro predstavljajo zaprti prostori – prostori, ki so v svojem bistvu namenjeni ljudem ali z njimi tesno povezani, vendar pa so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov trenutno zaprti ali nedostopni. Vsak avtor išče svoj odgovor na izziv, ki ga postavlja zastavljeno izhodišče, izpostavlja drugačen subjekt in ponuja lastno refleksijo. Vsak izbere poljuben motiv – prostor, ki ga vidi, dojema ali doživlja kot zaprtega in s tem celoti daje oseben in subjektiven pečat. Največkrat niso fizične lastnosti tiste, ki predstavljene prostore zapirajo ali jih delajo nedostopne (pravzaprav že fotografova prisotnost temu na nek način oporeka), pač pa gre za simbolno, nematerialno in čutno raven, ki jih zaznamuje kot take in ustvarja določene prepreke pri njihovem doživljanju ali sprejemanju. In pravzaprav prepoznavnost samega prostora v večini primerov ne igra vodilne vloge, čeprav posamezni elementi, ponekod bolj zgovorno, drugod nekoliko bolj prikrito, opazovalcu omogočajo njihovo razkrivanje in prepoznavanje. Pomembnejšo vlogo nosi ikonografija samega prostora, ki razkriva določeno problematiko, izpostavlja posamezne ravni dojemanja prostora ali pa vzpostavlja nove elemente za razumevanje le tega. Ob različnih avtorskih pristopih celoto sestavlja kolaž raznovrstnih podob, ki  bodisi nazorno pripovedujejo o nedostopnosti posameznega prostora, bodisi izpostavljajo detajle ali simbole in tako posredno pripovedujejo njegovo zgodbo ali pa celo ustvarjajo povsem nov, simbolni prostor.
Jože Denko se predstavlja s serijo črno belih fotografij, ki jih zaznamuje močna simbolična nota. Avtor s kompozicijskimi elementi gradi in (po)ustvarja prostore. V večini primerov gre za zunanji prostor, ki pa z avtorjevim posegom, izbiro perspektive, dobi obrise ʺnotranjegaʺ prostora. Hkrati poigravanje s perspektivo še dodatno poudarja njegovo zaprtost in omejenost, saj je točka opazovanja znotraj samega prostora, ki ga opazovalec v celoti zgolj sluti, saj nikoli zares ne vidi njegovih popolnih razsežnosti. Prostor torej opazujemo od znotraj navzven in pomemben element, ki ga hkrati gradi in soustvarja na več ravneh je svetloba. Močni svetlobni kontrasti zgodbi vdihnejo element dramatičnosti ter pomembno doprinesejo tudi k njeni vsebini.

Nasprotno Boris Farič za svojo pripoved uporablja precej bolj neposredno ali ʺrealističnoʺ govorico. Gledalcu nudi vpogled v notranjščine - nekoč imenitne, razkošne in veličastne, danes pa zapuščene, zanemarjene in prepuščene zobu časa. Podobe propadlih stavb zvenijo kot opomin, vendar pa mehka svetloba in nežen kolorit nekoliko omilita težo vsebine in ovijeta fotografije v kopreno nostalgije s pridihom romantike, ki ponavadi spremlja podobe ruševin in razvalin. Uravnotežena kompozicija in skladnost celote pa gledalcu vsaj za hip omogočata tudi odmik od same vsebine, brez da bi zmanjševala njen pomen, in mu dovoljujeta, da se prepusti zgolj estetskim užitkom, ki jih prinašajo fotografije.
Serija diptihov Toma Jeseničnika predstavlja pare dveh popolnoma različnih prostorov, tako po vsebini kot po namembnosti, vendar pa prostore druži formalno podobna zasnova. Igra nasprotij tako poudarja kontrast, ki se odigrava na simbolni ravni. Na eni strani se srečujemo urejenim, veličastnim prostorom, na drugi s propadlim in zapuščenim. Na eni strani gre za neoskrunjen, nedotakljiv sveti prostor (tak vtis imamo tudi, ko ne gre za sakralno arhitekturo), na drugi strani za izpostavljen posvetni prostor, ki ga realnost brez zadržkov načenja ali pa ga je že uničila. Avtor s pretanjenim občutkom niza zgovorne podobe, ki odpirajo možnost različnim interpretacijam na več ravneh.
Aleksander Kavčnik je svojo serijo fotografij posvetil velenjskemu rudniku. Kljub prepoznavnim podobam pa nas avtor ne popelje neposredno v rove pač pa o prostoru in ljudeh, katerih življenje je zaznamovano in povezano z rudnikom pripoveduje posredno oziroma z atributi, ki so del te ikonografije. Ljudje so na fotografijah praviloma odsotni, če pa se že pojavijo, je to v obliki odseva ali zgolj kot slutnja, čeprav upodobljeni predmetni svet kot tudi način predstavitve zelo zgovorno pričata ravno o njih in njihovem življenju. Črno bele fotografije preveva hladen, oster ton, ki gledalcu posreduje vzdušje in omogoča, da dobesedno začuti dodatno dimenzijo predstavljenega prostora.

Bojan Radovič v svoji interpretaciji združuje abstrakten in realističen izraz. Podobe praznega, zapuščenega prostora predstavljenega iz različnih zornih kotov povezuje v poliptih z detajli zidov le tega. Izolirani detajli funkcionirajo kot samostojne podobe in delujejo abstraktno. Menjavanje izraznega ritma celoti daje določeno dinamiko in kompozicijsko uravnoteženost. Prečiščen in minimalističen izraz, ki zaznamuje tako celoto kot njene posamezne dele, podpira praznino, ki je tako zelo prisotna v prostoru in poudarja nedostopnost, ki jo še dodatno podčrtuje sama belina prostora.
Šesterico avtorjev zaključuje Branimir Ritonja, ki si je za svoj izraz izbral povsem abstraktno govorico, ki opazovalcu onemogoča prepoznati upodobljeni prostor. Izurjeno opazovalčevo oko lahko morda zgolj v trenutku iz podanih detajlov razbere, da gre za prostor vinske kleti. Avtor se z izborom prostorskih detajlov posveča predvsem formalnemu raziskovanju in poigravanje z izbranimi pogledi celoti daje občutek dvodimenzionalnosti in ploskovitosti. Prostorske lastnosti so zabrisane in pred gledalcem se izrisujejo abstrahirane oblike. Kljub vsemu pa ostaja abstrakcija zelo gostobesedna in zgovorna ter zagotavlja občutenje samega prostora, ki ga skorajšnja monokromnost izraza le še bolj podkrepi.

Maja Pardeilhan