Narava, fotografija, simbol

Vsenavzočnost fotografskih in drugih podob daljnih in nedostopnih krajev v sodobnosti je dodobra skrčila razdalje in približala nekoč nepredstavljive pokrajine, vendar je tudi naredila, da se divjina gore na obronkih domačega mesta, le lučaj stran od zadnjih hiš, zdi enako daleč,  kot pobočja  Andov. Predvsem je v svetu, kjer je vse v obliki podobe, kot popolnega nadomestka seveda, prinešeno na pladnju, klic daljav postal manj slišen. In le malokaj nas pritegne toliko, da se mu odzovemo.
Krajinski motivi, ki jih izbira Uroš Podovšovnik, so prizori tiste vrste, ki še vedno »jemljejo dih«. Prav pred takšnimi redkimi razodetji lepote narave ponavadi postoji celo estetsko najbolj nezainteresiran izletnik, meneč da bi pa tole že bilo treba fotografirati. Ker pa so fotografski aparati v lahkih in nezahtevnih različicah postali že skoraj obvezna oprema prav vsakega pohajkovanja čez mejo mestnega asfalta, to kajpada tudi stori, čeprav rezultat potem po pravilu »ni tisto«.
Podovšovnikove fotografije zbujajo vtis, da je fotograf tisti, ki zna gledati in katerega veščina je v poznavanju načinov, kako čim zvesteje podati integralni vtis tistega, kar ga je očaralo. Pa vendar se moment fotografije pričenja natanko tam, kjer se preneha moment narave: selekcioniranje barvnih in tonskih vrednosti, intervali med njimi, ki jih pri tem uporabi, kontinuirani prehodi in nagli rezi v svetlobni strukturi, s katerimi suvereno razpolaga in ki ga na koncu pritegnejo ali pa ne ter tako ločijo uspel posnetek od neuspelega. Ko je avtorjev spomin na model v naravi že docela zbledel, vsi ti več nimajo veliko skupnega s prvotnim vzgibom.
Narava sama se v procesu nastajanja posnetka spremeni v vir variacij, lahko bi rekli vrelec fotografij. Avtor o tem pove naslednje: »Gore, soteske, potoki, gozdovi, posamezna drevesa, pokrajine, … včasih so bili dovolj sami po sebi. Korak je tja zaneslo predvsem zaradi njih samih in pa duše, ki se je tam napojila in naužila fantazij ter novih moči. Nekaj posnetkov je nastalo zgolj za spomin… Sedaj je situacija obrnjena na glavo. V gore, na travnike, v soteske, ob potoke in še kam, grem predvsem zaradi fotografije. Vse našteto je še vedno mikavno, lepo in očarljivo, vendar ne več tako pomirjajoče in brezskrbno. ( … )… saj sam proces fotografiranja ne dopušča popolnega zlitja z okoljem.«
Navedeni odlomek dobro osvetljuje željo, prenesti popolnost posamičnega vtisa, ki je trenuten in minljiv, kar se da objektivno. Vendar je v njem čutiti tudi avtorjev  subjektivni odnos do narave, ki je dejaven in zavzet. Odločitev za ta ali naslednji trenutek, izbira motiva in kadra, temeljijo v filozofsko nazorskih motivih, za katere se zdi, da jim natančna impresija služi le kot metoda, oziroma tehnika simbolne govorice, v katero se neposredno preliva in ki je v celoti obrnjena k nadčasnim prispodobam krajine. Svit je na Podovšovnikovih fotografijah tako vselej tudi rojstvo, vrhovi gorskih očakov, ki jih svetloba izlušči iz polmraka, so obenem razsvetljeni od notranje nadnaravne luči.
Fotografije Uroša Podovšovnika so  miljni kamni ob poti, na katero se je odpravil iz ljubezni do narave. Pelje ga preko vznemirljivih fotografskih pokrajin in vrača k svojemu izhodišču.

              Marko Zorović