ŠTIRI RESNICE MESTA



So mesta, ki jih, ko jih enkrat izkusiš, ne pozabiš več. Mesta intenzivne energije in mnogih skrajnosti, ki ne »dovolijo« ravnodušja. Puščajo sledi, tako v spominu posameznika, kot v zgodbah in podobah mnogih umetnikov. Fotografije Tomaža Lundra, enega uveljavljenejših sodobnih slovenskih umetniških fotografov, so sledi prav takšnega mesta. New York ima v avtorjevem opusu že od nekdaj posebno pozicijo. V njem je živel in vanj se vrača. Lundrova kamera je vajena tisočerih obrazov tega velemesta. Leta 2007 in 2009 se je avtor ponovno soočil z njimi in ustvaril svojo, doslej najbolj emocionalno serijo New York-4 elementi. Lundrove, običajno vedre fotografije so tu predrle opno zunanjega blišča tega fascinantnega velemesta, zaznamovanega s posledicami tragične usode, in skozi detajle skušale razkriti njegov notranji ustroj, njegovo osupljivo dvojnost, katere koncentracijo predstavlja prav New York.
Če se je ideja mesta, kot obče formalne in socialne točke zgostitve nekoč, zlasti v renesančnih delih Albertija ali Ucella kazala še kot harmonična vrednota, je danes prerasla samo sebe. Megapolični organizmi, navzven smiselno urejene urbane celote, so postali navznoter prenasični z ekstremnimi konfliktnimi stanji sodobnega urbanega življenja – od problemov globalizacije, militarizma, terorizma, do osnovnih eksistencialnih problemov običajnega človeka. Ni naključje, da je tako prav New York, kot simbol skrajnosti, posledično postal tudi ena najbolj prisotnih urbanih podob v delih znanih umetnikov 20. stoletja (npr. P. Mondrian ali A. Stieglitz). A ne le v svetu, tudi k nam se je prikradla, še zlasti v slikarstvo konca 20. in začetka 21. stoletja (zlasti M. Štrukelj , občasno pa L. Logar, T. Šušnik, Z. Lenardič, Berko). V tem kontekstu ima Lundrova fotografija zato še prav posebno mesto. Z najnovejšo serijo je avtorju uspelo dregniti v srž »usodne privlačnosti« tega nespečega megapolisa; tako zapeljivega in pogubnega hkrati. Dramatično vzdušje prepletanja dveh skrajnosti urbanega mesta je avtor namreč intenziviral, ko ga je podal na najmanj pričakovan način, s starodavno simboliko štirih elementov in s tem preobrnil našo ustaljeno percepcijo tega megapolisa.
New York-4 elementi je simbioza dveh Lundrovih predhodnih zgodb; pripovedi o naravi, ki jo je začel pred tem razvijati že v ciklu »Gladina spomina«, leta 2008 in pripovedi o mestu, ki je nadaljevanje njegove serije »Ameriške sanje« iz leta 2000. Pri tem pa se nova serija vidno spusti v globino. Detektirala je, danes še bolj dvolični značaj mesta 21. stoletja, odtujenost, strah, negotovost, a tudi ponos, identiteto, upanje. Ljudje na fotografijah zrejo proč, odhajajo, redko se še pokaže obraz, nasmeh. A še ostaja sijaj, jasnina neba, zmagoslavno veličastje visokih stolpnic, še vedno, še bolj, plapola zastava. Le navidez je vse kot je bilo, mesto utriplje v znanem ritmu. A svetloba govori o odsotnem, izginulem v mestu, ki ti lahko vse da, a tudi vse vzame. Temu se Lunder približa skozi Empedoklesov nauk, veličastno starodavno resnico o štirih temeljnih prasnoveh tega sveta, ki jo prenese v sodobno, vehemento mesto. Slednjih pa ni iskal na običajnih krajih, ampak v prispodobah mesta in iz njih izpeljal univerzalno poanto. Preko štirih serij nas postopoma simbolično popelje od ognja in vode do zemlje in zraka. Simultano in simbolično podaja vzroke in posledice človekovega nespoštovanja/zlorabe teh plemenitih prasnovi. Pri tem se Lunder ne izogiba klasični turistični ikonografiji mesta, a se ji približa bolj iz percepcije mimo hitečega prebivalca kot turista. S kamero se po principu »snepšota« hipno in fragmentarno, na videz naključno ustavlja na nespektakularnih pogledih na mesto.
Vse štiri elemente tako Lunder najde na štirih znanih newyorških lokacijah. Conney Island , mestna plaža, nosi pljuča tega kaotičnega mesta, kjer množica zadiha, se sprosti na velikanskem zabaviščnem kolesu, kot mlin melje stres in dovaja svež zrak iz Atlantika med nebotičnike in v podzemlje. 5. avenija se kot reka pretaka skozi mesto, nikoli se ne ustavi, je vitalnega pomena za razvoj in pretok kapitala po mestu, a se lahko tudi ustavi. WTC, nekoč žarišče mesta, simbol dosežkov človeka , prostor koncentriranega kapitala in vrtoglave želje po pogojnem napredku, nato »čez noč« tarča usodnega terorističnega trka, danes je žarišče žalosti, pogleda vase. Ko zagori svetovni trgovinski simbol in se sesuje v prah, postane žrelo, enosmerna pot v podzemlje. In tam je Metro, zemlja, kjer ima mesto svoje korenine, od koder se hrani, in po katerem se lahko potuje, lahko pa življenje tudi v hipu pogoltne; na površini razrezana s cestami, tu prepredena z mrežastim ožiljem tirnic, hrani vse informacije civilizacije, in čaka. Vse štiri serije večplastno ozaveščajo in gledalca spodbujajo k vzporednemu prehajanju iz preteklosti v sedanjost in nazaj; simbolizirajo posledice tega, da človek brezglavo gradi, politizira, hiti, kopiči, tekmuje za kapital, za oblast. Vzdušje vseh fotografij je boleče konfliktno, nekje kot dan pred tem in drugje kot dan po tem, ko se zgodi 11. september, je kot »moteča« slutnja prisotnega in odsotnega hkrati, kar v fotografijah odseva posebne vrste lepoto. Ljudje se spuščajo v podzemlje, obrisi njihovih temnih postav so kot slovo, izginjajo v čudni bleščavi oddaljene zunanje svetlobe. Se bodo vrnili? Izjemna jasnina neba in čistina zraka zavajata, kakor takrat, ko je v mestu zazevala črna luknja in se je ustavilo mestno življenje in z njim njegova voda, ogenj, zemlja in zrak.
Lundrova fotografija je postala strašljivo tiha, mirna, polna praznin. Skozi navidezen sijaj atmosfere, stavb se prebija trpki priokus žalosti. V vzdušju, ki spominja na Langov futurističen Metropolis, le da je tu futurizem že prešel v realnost, se avtor z idejo štirih elementov obrača nazaj k primarnemu in nagovarja človekovo vest. Kot portretni fotograf , ki se zna hkrati gibati v vmesnih poljih naravne in urbane krajinske fotografije, Lunder prav v mešanici obojega najde svoj način vzpostavljanja komunikacije med fotografijo in gledalcem in s tem doseže tem optimalno osebno identifikacijo z zgodbo.

BARBARA STERLE VURNIK, kustosinja Loškega muzeja Škofja Loka



Tomaž Lunder
Rojen 1955 v Škofji Loki. Gimnazijo je obiskoval v Škofji Loki in v Boicewillu, zvezna država New York,ZDA kjer je leta 1979 maturiral,tu je tudi pričel s študijem fotografije. Leta 1979 je diplomiral na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Od leta 1990 deluje kot samostojni fotograf. Je član Društva oblikovalcev Slovenije in Združenja umetnikov Škofja Loka. Samostojno in na skupinskih razstavah razstavlja od leta 1979. Deluje in živi v Škofji Loki. Glavne teme,ki jih obravnava: urbana krajina,portret,dokumentarna fotografija.

Naslov:
Podlubnik 66, 4220 Škofja Loka,Slovenija.
Telefon: 04/ 51 55 470
e-mail : E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebuješ Javascript