Srdan Mohorič - Planet aluminij

Srdan Mohorič se je rodil 30. maja 1953 na Ptuju. Mladost je preživel na Ptuju v hiši na Muzejskem trgu 1. V osnovni šoli ga je posebno veselila likovna vzgoja, ki jo je poučevala gospa Šebetičeva. Na koncu osnovne šole mu je teta podarila fotoaparat Smena ruske izdelave. V srednji strojni tehnični šoli ga je fotografija še bolj pritegnila in kupil si je fotoaparat Praktika. Fotografiral je sošolce, prijatelje, dogajanje na izletih in drugod. Po končani srednji tehnični šoli je razmišljal celo o likovni akademiji. Od vsega tega razmišljanja mu je ostala ljubezen do lepega, pripoveduje. V tovarni aluminija v Kidričevem se je zaposlil leta 1974; letos se je upokojil. V tovarni se je srečal s fotografom Stojanom Kerblerjem. Leta 1976 je skupaj s kolegi ustanovil Foto kino klub DPD Svoboda Ptuj. Srdan Mohorič je postal njegov prvi predsednik, Stojan Kerbler pa mentor. Srdan je predsednik ostal vse do leta 1990, torej ves čas, ko je bil klub najbolj dejaven. Prva naloga kluba je bila, da si uredijo temnico. V njej so potem lahko izdelovali črno-bele fotografije; Srdan je že leta 1976 sam izdelal svoje fotografije. Delovanje v klubu, kjer so se vsak teden srečevali z mentorjem, je pomenilo poglobljeno ukvarjanje s fotografijo. Njegove prve fotografije, ki jih je uspešno razstavljal, so bili posnetki kurentovanja. Dinamiko dogajanja je prikazoval z neostrino posnetka, ki je posledica gibanja motiva. V času, ko je Foto kino klub DPD Svoboda Ptuj vodil Srdan Mohorič, je bil Ptuj eden od uspešnejših središč jugoslovanske fotografije. Vzporedno z rastjo kluba je rasla tudi fotografija Srdana Mohoriča. Že kar na začetku delovanja kluba je uspešno razstavljal na razstavah po Jugoslaviji, uspehe pa je dosegel tudi na vsejugoslovanskih razstavah na Ptuju. Klub je namreč vsako drugo leto organiziral razstavo fotografij, na katero so povabili fotografe iz nekdanje skupne države. Srdan Mohorič je bil nagrajen že na prvi razstavi Ptuj 1978, in to za zbirko fotografij, ki prikazujejo človeka v urbanem okolju (Podhodi). Dve leti pozneje je bil nagrajen za zbirko fotografij Sejem. S to zbirko je na izviren način prikazal ptujski živinski sejem, kjer se je poglobil v raziskovanje odnosa ljudi do živali. Sam šteje za svoj največji uspeh na področju razstavne fotografije dodelitev naslova amaterja I. razreda. Naslov se pridobi z osvojitvijo določenega števila točk na razstavah različnih ravni in s pozitivno oceno zbirke desetih fotografij, ki jo je treba predložiti umetniški komisiji. Konec osemdesetih let je Srdan Mohorič opustil razstavljanje fotografij. Še vedno je fotografiral, a le za družinski album. Barvne fotografije mu je izdeloval servis. Ob 50-letnici mu je družina podarila digitalni fotoaparat. Pred tem je zaradi službenih potreb že obvladoval delo z računalnikom. Digitalni fotoaparat mu je dal ponovno vzpodbudo za intenzivnejše fotografiranje, seveda tokrat izključno v barvni tehniki. Srdan Mohorič ima prefinjen občutek za kompozicijo, za razporeditev ravnotežja slike. V slikah, ki so nastajale v zadnjih nekaj letih, išče predvsem lepoto, ne oziraje se na to, ali je to narava ali motiv v tovarni. Sam je odličen organizator. Videti je, da želi svojo eksaktnost v organizaciji prenesti tudi na fotografije. Ni nepomembno, da že od rane mladosti zbira znamke. Tudi pri tem delu se je izostril njegov občutek za lepoto. Dejavno sodelovanje pri časopisu Aluminij ga je vzpodbudilo, da se je še bolj zavzeto lotil fotografiranja tovarne. Hkrati je spoznaval, da se lepota skriva v bližnjih posnetkih, in to lepoto nam sedaj tudi predstavlja. S fotografiranjem aluminija je vedno bolj prehajal v abstraktno sliko, kjer je aluminij samo sredstvo, ne pa namen. Slike so sedaj že takšne, da ni pomembno, kaj je na njih, vsak dejaven gledalec lahko vsako sliko vidi po svoje. Slika je energijsko polna, pripelje nas v neki nov svet, ki je za vsakega gledalca drugačen. Srdan Mohorič nas uči, da je svet na zunaj grd, je pa tudi lep, le da se mu moramo dovolj približati. Avtor nam s podrobnostjo, ki je sami ne opazimo, pokaže to lepoto. S tem nas vpelje v novi svet, ki ga ne poznamo, lahko pa v njem vidimo neko estetsko ugodje; lahko nas tudi napoti na razmišljanje, spomni na preobrazbo sveta, minljivost ipd. Aluminij kot kovina ima veliko možnost recikliranja. Mohoričeve fotografije nam prikazujejo kratko življenjsko obdobje pri tem obnavljanju. Digitalna tehnologija omogoča drug način nastajanja slike. Takoj ko nastane, jo lahko vidimo v dovolj veliki velikosti. Pogled na sliko omogoča nadgradnjo naslednje slike in to vse do rezultata, ki ga ne moremo več izboljšati. Prepričan sem tudi, da mora slika nastati v aparatu in ne v temnici oziroma na računalniku. Seveda pa mora biti gledalcu prikazana v največji možni tehnični kakovosti. Tega se večinoma drži tudi Srdan Mohorič. Nazadnje je Srdan Mohorič začel fotografirati z zavestnim premikom stran od fokusa. Tu je digitalna tehnologija omogočila sprotno kontroliranje nastale fotografije, česar nam sicer klasično iskalo ne omogoča. Seveda tudi slike zunaj fokusa pomenijo premik v abstraktno področje, kjer nastajajo nove slike, ki izgubijo povezavo z realnostjo. Začuda so te slike večinoma mehke, prijaznejše. Srdan Mohorič s predstavljenimi fotografijami polni svoj in naš čustveni svet. Stojan Kerbler

 

< Nazaj		Naprej >