Kusterlovo videnje opredeljuje temna poetika z izrazitimi narativnimi komponentami. Fotografski medij je zgolj nujno fiksiranje drame, ki se dogaja, ne napoveduje pa njene razrešitve. Že omenjeni protagonisti so namreč zagonetna človeška bitja, vpeta v animalične, predvsem ribje maske, v infernialne krilate metafore, v pravljične pritlikave prikazni, v sizifovsko nemočne gorostase, ki nosijo ali vlečejo nadnaravno velika, težka bremena. Celotna Kusterlova dramaturgija se odvija kot skozi režirane filmske sekvence; kot, da smo v pričakovanju njihove združitve, posebnega zaporedja. Rakurz, ki ga zarisuje Kusterlov objektiv, je pripravljen in na široko odprt v vizionarni rez fizične in duhovne nemoči pred usodno človekovo kataklizmo.


Razstava s starogrškim naslovom »Ana-hronos« prikazuje cikel takoimenovanih insceniranih fotografij. Izbrani motivi se razvijajo v nenavadne pokrajine. V njih aktivne figure, običajno z ribjimi glavami, delujejo kot skrivnostne, včasih zlovešče prispodobe v brezčasnem vzdušju spektakularnih pokrajin narave. Celotna fotografska podoba tako učinkuje kot dramaturška zgodba, oblikovana v formi neke vrste filmske scenografije. Avtor skozi bujno domišljijo naravni prostor predela v podobe, ki odražajo njegov notranji svet. Črno–bela tehnika dodatno poudari inscenirano dramatičnost pravljičnih bitij v nadrealističnih prostorih.
Inscenirane fotografije Roberta Kusterleja prikazujejo fantastične razsežnosti časa in prostora. Gledalcu ob gledanju fotografij pripovedujejo zgodbo o svetu neke druge resničnosti nedoločenih daljin. Območja, ki vzbujajo občutje morbidnosti, grotesknosti, drugič melanholije, celo domačnosti. Mračno predapokaliptično vzdušje, pomešano z nadrealističnimi motivi, tvori poetično atmosfero, ki podaja sporočilo o odtujenosti likov, ki prebivajo v njegovih pokrajinah. Kusterle vse to posreduje v črno–beli tehniki, v fragmentih, ki prikazujejo spajanje različnih pripovedi in njihovih likov s simbolnimi živimi ali neživimi objekti. Tako nam avtor prikazuje epske zgodbe, ki predvsem zaradi visoko kvalitetne obrtniške izdelave, na prvi pogled ustvarijo močan efekt skrivnostnega vzdušja.
Kusterletovo videnje sveta opredeljuje temna poetika z močno narativnostjo. Fotografski aparat je uporabljen kot dokumentiranje drame, ki je prikazana le v delčku nekega trenutka. Že omenjeni antagonisti so namreč skrivnostna na pol človeška bitja, vpeta v animalične, predvsem ribje maske, krilata krhka bitja in razne druge pravljične prikazni. Celotna Kusterlejeva pripovednost se odvija skozi skrbno režirane filmske sekvence. Dramaturški lok, ki ga avtor podaja tako s fantastičnim oblikovanjem prostora, kot tudi dramatično svetlobo, podaja zloveščo slutnjo pred prihajajočo katastrofo, ki jo skozi svojo krhko lepoto napovedujejo njegovi antagonisti.
Kusterlejeva poetika torej odraža konstanto napetost v odnosu med stvarnostjo in fikcijo. Avtor je stopil v prostor narave in se posvetil velikim spektakularnim scenskim pokrajinam, ki so glavno izhodišče v kompleksnem procesu njegovega ustvarjanja. Ta se nadaljuje v komunikacijo samega umetnika s svojimi modeli in naravo. Tako si lahko skozi zapletenost postavitev predstavljamo, koliko truda in časa je vloženega v posamezno inscenacijo, ki prav gotovo parira tistim na dejanskih lokacijah snemanja kakšnega filma. Kusterle med drugim namreč lastnoročno pripravlja in konstruira scenske elemente, pripovedi ter oblačila za svoje antagoniste.
Vse, kar je fotografirano, nosi v sebi prepoznavnost resničnih naravnih pokrajin v kombinaciji s fantazijskimi, imaginarnimi detajli, pridobljenimi s tradicionalnim fotografskim optično–kemičnim sistemom, kar njegovi poetiki v času, ko smo gledalci navajeni na raznorazne digitalno ustvarjene realnosti, daje nostalgičen pečat. Tako forma scenske postavitve in organiziranosti pogosto pripomore k oblikovanju neke posebne atmosfere, znotraj katere se odvija fragmentarno prikazana zgodba. Roberto Kusterle s  svojo poetično iluzijo oblikuje gledalčevo domišljijo. Ta je, glede na prepričljivost Kusterlejevih podob, spodbujen k temu, da prisluhne avtorjevemu notranjemu svetu.
Ravno tu pa se konča lepota in fascinacija nad premišljeno izvedenimi in brezhibno izdelanimi inscenacijami. Kusterle mi namreč s svojo zagonetno pripovednostjo zaradi samozadostnosti spektakelske pokrajine in njenih estetsko dovršenih likov, ni pustil možnosti identifikacije z njimi. Tako sem ob koncu ogleda razstave le nemo strmela v svet pravljičnih bitij, a sem ostala zunaj njega. Tudi skozi tranzicijo domišljije mi ni uspelo vstopiti vanj, kajti avtor je to že opravil namesto mene. Tako sem imela pred sabo neko zaprto zgodbo samozadostnih bitij in pokrajin, v katere sem hipnotično strmela in zmedeno nihala pred odločitvijo o tem, ali mi je razstava všeč ali ne. Na koncu sem se znašla pred eno samo interpretacijo, ki ima znotraj mojega dojemanja dve izhodišči: začutila sem razdvojenost med fascinantno formo, ki me je že na začetku privlekla, in samozadostno vsebino, ki mi ni pustila vstopa v pravljični svet čarobnih bitij. Nazadnje sem ugotovila, da je razstava nič več in nič manj kot pač lepa. Ta interpretacija se je v končni fazi izkazala kot dejstvo, ob katerem sem začutila nepotešenost in praznino.