O razstavi
IN MEMORIAM MARLENI HUMEK 1941 - 2006 
Prvo samostojno fotografsko razstavo posveèam Marleni Humek, letos preminuli prijateljici  in sodelavki ter èlanici Fotokluba Maribor. Nazadnje sva skupaj razstavljala pred dvajsetimi leti v Razstavnem salonu Rotovž z ostalimi èlani fotokluba ob petdesetletnici. V skoraj tridesetletnem obdobju najinega sodelovanja je nastalo mnogo skupnih oblikovalskih in fotografskih projektov. Zadnje najino skupno delo je bila postavitev razstave Pohorskega bataljona na Osankarici na Pohorju.  
 
Ko me je predsednik Fotokluba Maribor Branimir Ritonja povabil na razstavo v galerijo Stolp, sem bil preprièan, da mi bo razstavo postavila Marlena. V tem naèrtovanju in oblikovanju razstav je bila nedosegljiva in to je tudi najraje poèela. Zdaj vem, kako jo pogrešam, njen delež pri tej razstavi manjka. Mogoèe vem in obèutim to praznino le jaz in bližnji sodelavci in prijatelji. Preprièan pa sem, da bi ta razstava in še mnoge druge, ki jih je imela v naèrtu, bile z njenim sodelovanjem drugaène.Njena prisotnost je, kolikor je bilo mogoèe nevsiljivo, vendar opazno vplivala da je bil Maribor drugaèen: lepši, bolj kulturen in prijaznejši za vse, ki prebivajo v njem. Za njenim delom ne bo blešèeèih publikacij in priznanj, kot ni bilo za njenim oèetom, urbanistom, ki je v mestu ob Dravi v svojem èasu zapustil najlepše vedute, ki jih danes »stroka« ni sposobna dojeti, kaj šele udejanjiti. Mogoèe bo njeno delo le pustilo sledi v nas, da bomo zaèeli dojemati kvalitetne in dobro namerne ideje in znali prisluhniti obèutkom, energiji in volji, ki je bila Marleni dana, da je zmogla vztrajati do konca.
Peter  
 
   

O avtorju
Povabilo predsednika Fotokluba Maribor Branimir Ritonja na samostojno razstavo v fotogaleriji Stolp me je presenetilo. Veèina, ki me pozna, ve da zelo malo razstavljam tudi kot slikar, grafik in oblikovalec. Kot fotograf bom v petinštiridesetletni delovni delavni dobi tako imel prvo samostojno razstavo. Mogoèe je to posledica mojega odnosa do »uporabne umetnosti« kot sta oblikovanje in fotografija, ki jih je mogoèe razmnoževati in narediti dostopne vsem. Ta oblika komunikacije med ustvarjalcem in publiko mi je bila dovolj in mi nadomešèa razstave. Dovolj, da sem vedel, da koledarji visijo pri ljudeh v prostorih, plakati sporoèajo ljudem, vošèilnice ali vabila ljudi razveseljujejo. Dovolj je bilo tudi to, èe mi je kdo od njih vrnil moje »sporoèilo« z besedami, da ga je med poplavo vsega opazil, ga pogledal in ugotovil, da je moje. Naj se to ne bere to kot samohvala, a besede tiskarskega strokovnjaka skozi katerega roke je šlo na tisoèe fotografij so mi bile merilo: tvoja fotografija je avtorsko prepoznavna, ko jo pogledam, vem, da je tvoja … 
Predstaviti se publiki s samostojno fotografsko razstavo mi je mogoèe težje, kot razstavljati na ostalih likovnih podroèjih. Fotografija, oziroma vse, kar se je iz nje razvilo, je najširše likovno podroèje in veèina se nas sploh ne zaveda, v kolikšni razsežnosti vpliva vsakodnevno na našo dejavnost in kulturo. Vizualizacija današnje kulture in umetnosti je presegla vse v zgodovini èloveštva. Ko sem na Šoli za oblikovanje to dojel, sem zaèel delati in gledati na fotografijo kot na likovno zvrst, ki mi omogoèa, da hitreje in z drugimi (tehniènimi) sredstvi beležim in ustvarjam. Imel sem sreèo – v Ljubljani me je pouèeval Vlastja Simonèiè, v Mariboru sem sreèal Ivana Dvoršaka, ki je bil takrat v Fotoklubu Maribor aktiven mentor vsem èlanom. Osnovna tehnièna znanja sem tako pridobil; zaèel sem iskati vsebino. Našel sem jo v maskah. Odkrival sem neverjetno bogat svet slovenskih mask in ga še odkrivam. Maska je zagonetni predmet v celotni kulturi èloveštva in nas spremlja od pradavnine do danes. S èasom je izgubljala svoj prvotni zagonetni pomen, se spreminjala, a izginila ni nikoli. Ne vem, kaj nas vleèe k temu zakrivanju in obredom, da so se ohranili do danes in se pretvarjajo v vsemogoèe karnevale. 
Po naravi sem kolorist kot slikar in tak sem tudi kot fotograf. Pritegne me barva in svetloba, objekt je lahko karkoli: pokrajina, rože, struktura, kamen, list, vrata, obraz, maska …Ko sem fotografiral cerkljanske maske me je pritegnilo nekaj nenavadnega. Za vsemi maskami, grozljivimi, prijaznimi, pošastnimi, živalskimi je ostalo še vedno nekaj èloveškega, kar se ni dalo skriti – oèi. Ob vsem koloritu, grozljivosti in izrazu mask me vedno bolj kot fotografa pritegne pogled maske, ki ostaja še vedno èloveški in izraža razpoloženje zakrinkanega. Iz množine fotografiranega in tiskanega gradiva mi bo najtežje izbrati skladno celoto, kar razstava zahteva (to bi znala Marlena mnogo bolje). To kar je postavljeno na ogled, je le del mojega ustvarjanja. Ocene in kritike prepušèam gledalcem in tistim, ki se èutijo poklicane, da to moje delo ovrednotijo. Seveda, èe ga sluèajno (ali namenoma) ne bodo prezrli.