»FOTOGRAFIČNO SLIKANJE«

Portret v likovni umetnosti mestoma razkriva več o samem portretistu kot o portretirancu, je včasih brezčasen v času ali se ozira v že pretečeno preteklost, se naslanja na imperative trenutka v likovni umetnosti, predvsem pa odstira odnos med slikarjem in naslikanim.

V tradicionalnem fotografskem portretu pa je portretiranec večidel obeležen skozi hipno zajetje v objektiv, skozi zamrznjen izrez njegove individualnosti, odlomek njegove prisotnosti in predstavljanja v svetu. Fotograf stvarjalec tako o(b)staja - navkljub dialogu med njima - v ozadju, umaknjen s prizorišča in (p)ostaja pripovedovalec, opazovalec in zapisovalec odseva stvarnega. Zategadelj je v fotografijah Marka Lipuša stopanje po poljih likovnega še bolj zaznavno - fotografske podobe iz serije Praskanke so na negativu zmanipulirane, poustvarjene v portrete posameznikov, kakor jih vidi, doživlja in nato v samoti ustvarjalnega ambienta skozi intimnejšo doživljenost izvrši stvarjalec. Zato, da jih oriše kot posameznike, Lipuš ne inscenira njih okolja, ne postavlja jih v zamišljene scenografije ali v kostume, ki bi pripovedovali njihovo zgodbo, prav tako ne išče izzivov v kompoziciji, svetlobnosti ali fizični pojavnosti - obravnava in predstavlja jih skozi prizmo lastnega videnja. To so ljudje, ujeti v njegov svet »kljubovanja« mediju, saj z ostrim fizičnim t.j. zunanjim poseganjem v negativ praska njegovo površino, reže njegovo strukturo, nanj slika/riše ter tako nastale fragmente nato lepi. Intervencija, ki s svojo intenzivnostjo deluje skorajda nasilno, grobo, se nato izvrši v »kolažiranju« in dopolni v osvetlitvi dovršenega negativa. Ta manipulacija izpričuje avtorjevo zanimanje za fotografijo zgolj v smeri raziskovanja njenih izraznih možnosti, ves proces je usmerjen v preseganje in nadgradnjo tehničnega postopka ter v hoteno poseganje v standardno vlogo in nalogo medija - fotografija tako postane le sredstvo, ki se mu po robu postavlja inventivnost in individualnost ustvarjalnega razmišljanja. Tako kot večina kreativnih ustvarjalcev namreč tudi Lipuš snuje odmik, odklop od  »aparata« in se umika na raven poustvarjanja, ki ga zaznamuje izvirnost in drugačnost. Ob tem se ponovno udejanja iztočnica Arnolda Newmana, da »fotografija, kot je vsem znano, še zdaleč ni stvarna. Je iluzija realnosti, s katero ustvarjamo svoj lastni osebni svet.«. Nalahno bi lahko povlekli vzporednice tudi z velikim Davidom Hockneyem in njegovo znamenito serijo »joiners«, saj Lipuš aplicira fotografijo z namenom ustvarjanja, izdelave slike - njegove »fotografije-slike« namreč niso in ne morejo biti samoumevno prepoznavne (le) kot fotografije. Ti »fotografični kolaži« so izid kritičnega presojanja medija, so manifestacija osebnega izrazoslovja do stopnje, ko je v njih mogoče zaslutiti prisotnost avtorja globlje kot samega upodobljenca. V širšem pogledu se Lipuševe praskanke navezujejo tudi na fotografski opus ene od »enfants terribles« modne fotografije, Deborah Turbeville - njeno poigravanje z negativi: trganje in praskanje ter prestrezanje videza lomljenosti s fotografiranjem skozi razbito steklo, odkriva sorodnosti v »likovnih metodah« obeh fotografov. Kljub sicer njuni izraziti drugačnosti konceptov (Turbevillova je svoje portretiranke inscenirala v ambiente, prežarjene z nadihom romantičnega ter prežete z napetostjo pričakovanja in tesnobo pričakanega, medtem ko Lipuš v svojih upodobitvah z razumsko zadržano izpovednostjo posega v temnejše in neizgovorjene kotičke osebnega) ustvarjalca v izvirnem eksperimentiranju veže raziskovanje skrajnih meja medija. In tudi zato, ker fotografsko delo »animira« ravno dognanost ideje in izčiščenost vsebine v poustvarjanju vid(e)nega in spoznanega, se zdi, da so se Lipuševi portretiranci znašli znotraj razsežnosti, ki se razpira še dlje onstran stvarnega… . Tanja Cigoj