ČAROVNIK IZ….?
Nekaj let nazaj se je pojavil tale aforizem: kdor po vsem tem ni znorel, ta ni normalen. In prav ta aforizem, ta misel, ki nas prisili, da se vsaj malo (čeprav kislo) nasmehnemo, je neločljiv del fotografij, kakršne že dolgo vrsto let snema Imre Sabo. Kot glavni motiv prikazuje človeka in tisto neizogibno "po vsem tem". Človeka, ki se je znašel v raznih mogočih in nemogočih situacijah: žalostnih, melanholičnih in (še prevečkrat) alegorično-komičnih. Prav temu človeku se je avtor približal, prikradel, zelo pogosto pa tudi brez sramu ukradel njegove življenjske sentence. To nas spominja na verovanje, da fotografija fotografirancu ukrade dušo. Vendar, če pogledamo malo bolje, vidimo prav nasprotno: Imre v vsak prizor vtke del svoje duše, svojega spoštovanja in želje, da bi ti drobci neke njemu posebno važne sekunde nikoli ne padli v pozabo.
Že zdavnaj smo spoznali, da je v tem svetu vse narobe, istočasno pa vse edinstveno in prelepo. Kljub temu mnogih dogajanj ne bi niti opazili, če ne bi bilo takšnih kronistov, piscev življenjskih esejev, ki namesto črnila uporabljajo svetlobo kot nadvse poseben, vzvišen in čaroben medij. Imre je svojo magijo svetlobe dokazal in pokazal na številnih mestih; vsakomur je na voljo možnost dodati naslovu besedo, ki najbolje opisuje videno. Na prvi pogled se to zdi zelo enostavno: črno-bele fotografije sive vsakdanjosti. Vendar pa ostanejo na filmu in v virtualnem svetu številk, ki pomenijo slike, številni prizori in dogodki za vedno ohranjeni. In vsak od nas bo lahko s ponosom rekel, da je bil del tega norega časa; lahko se bo s prstom dotaknil prizora iz te nenavadne zbirke življenjskih zgodb, na koncu katerih se zdi, da človek izginja. Kritično prikazan čas tranzicije, naše razdeljenosti in neodločnosti najbolje opisuje enostavna scena: senca, ki vleče v levo, obenem pa velika bela puščica kaže v obvezno in hkrati obvezujočo smer. Na zanamcih je, da zapišejo, ali bo še po človeku obstajal človek.
Kot fotograf po vokaciji in fotoreporter po poklicu se Imre nikoli ni distanciral od tistih fotografij, ki niso samo del poklica, ki se posnamejo "za dušo" in ki jih, po mnenju mnogih ne dovolj pogosto, pokaže publiki.
Kadar želi Imre pohvaliti tuje fotografije, ima navado reči: želel bi si, da je moja…Oglejte si jih pazljivo in poskusite najti tisto, za katero bi si želeli reči, da je vaša.
Milan Živković

Imre Sabo je rojen v Mokrinu leta 1956. Po končani gimnaziji v Kikindi je odšel v Beograd, kjer je na Filološki fakulteti študiral nemški jezik in književnost.
Fotografije objavlja od leta 1974. Sodeloval je na več kot 200 razstavah doma in v tujini ter dobil številne nagrade in priznanja. Samostojne razstave je imel v Kikindi (1974 in 1988), v Mokrinu (1977 in 1982), v Skopju (1983) in v Beogradu (1987).
Od leta 1980 se tudi profesionalno ukvarja s fotografijo kot fotoreporter, najprej v redakciji "Ilustrovane politike" (do 1989), nato kratek čas pri dnevniku "Politika", pa v redakciji tednika "Intervju" (do jeseni 1991), in v tedniku "Nin" do 1995, ko se odloči za pot samostojnega fotografa. Vmes dela kot urednik fotografije v dnevniku "Danas", v tedniku "Blic News" in v agenciji "Fonet".
Njegove fotografije so objavljene v mnogih pomembnih svetovnih revijah (Stern, Focus, Spiegel, Mond, L´express, Time, Newsweek, Herald Tribune, Le Nouvel Observateur…) in v večini jugoslovanskih časopisov, kot tudi v večih monografijah, katalogih in raznih drugih publikacijah. Od leta 1985 je član ULUPUDS-a (Združenje likovnih umetnikov uporabne umetnosti in dizajna  Srbije). Dela kot urednik fotografije revije "Status" v Beogradu.
Prevod: M.Zorović