HERMAN ČATER : POZABLJEN
Herman Čater je Celjan, a član Fotokluba Maribor, kar pomenljivo kaže na njegovo fotografsko usmeritev. Čatrova fotografija sega na različna področja, je portretist in krajinar, lirično razpoložen opazovalec razkošne narave in žanrsko realističen dokumentalist vsakdanjih prizorov. Fotografira na poteh po Sloveniji, s kamero pa se odpravlja tudi daleč na tuje – na primer v Sibirijo. V letu 2008 se je poklonil Stojanu Kerblerju ob njegovi sedemdesetletnici in naredil serijo mojstrovih portretov; Stojan Kerbler slovi kot predan mentor mlajšim ustvarjalcem in tudi Čatru je dragocen sogovornik. Čatrove fotografije so črno-bele in barvne - slednje prevladujejo, pri čemer avtor skrbno kontrolira barvno skalo. Pozoren je na barvne kontraste, ki jih mehča z megličastimi prehodi, ter izrablja nasprotno svetlobo, ki razblinja ostre forme. Poznavalci so Čatrove fotografije opazili, njihovo kakovost pa potrjujejo tudi mnoga domača in mednarodna priznanja.
Posebno pozornost pa je vzbudila najnovejša serija fotografij, ki jih je Čater posnel na domu ostarelega in zdaj že pokojnega moža v hribovitih krajih v osrčju Slovenije. Malokdo zaide do napol podrte in v strmino postavljene lesene koče, kamor vodi le kolovoz. Osamljeni možakar se je razveselil fotografovega obiska, spoprijateljila sta se in dovolil mu je fotografirati. Serija nas seznanja s hišo in življenjem njenega nenavadnega prebivalca. Posnetki zunanjščine revščino doma zagrinjajo v romantično razpoloženje razcvetele pomladi, notranjost pa prikaže drugačno podobo. Fotografija sistematično našteva skopo notranjo opremo: štedilnik, iz katerega seva rdeča svetloba ognja, Križanega na steni in še enega nekoliko manjšega na mizi, poročno fotografijo in še eno, ki prikazuje mlado ženo, lončeno peč v kotu, razmetano posteljo, počene lonce, zavržene steklenice … Možakarja so zaznamovali beda in osamljenost, bolezni, pomanjkanje, cigarete in tudi pijača. Starčeve podobe gledalcev ne morejo pustiti ravnodušnih. Občutki krivde in sočutja so prvi odzivi, ki pa ob skrbnem ogledovanju ne prevladajo. Čater je tovrstno branje presegel s pretanjeno rabo svetlobe in ponudil več plasti razumevanja svojih podob. V raztrgano kočo zunanja luč vdira skozi majhna okna, Čater pa je zmogel ujeti njene magične odseve ob robovih predmetov, na grebenih razpokanega ometa, v odbleskih okrušenih kozarcev in krožnikov, na obrazu svojega prijatelja pa je zabeležil soj iz razbeljene peči in sončne žarke, ki prodirajo skozi razmaknjene deske gospodarske lope. Kompozicije, na katerih je starec prikazan v molitvi, zatopljen v prebiranje rožnega venca ali zazrt v razpelo, pa zajema naravnost mistično razpoloženje. V religiozno misel vodi več motivov, med njimi tudi prizor, ko starec reže hlebec kruha, ali portret z ovcama v hlevu.
Čatrova serija fotografij z naslovom Pozabljen je sociološka študija, a tudi fotografov razmislek o življenjskih vrednotah. Fotografije so deloma črno-bele in deloma barvne. Barvni posnetki se odmikajo od pričakovane barvne skale, odtenki prehajajo v komaj verjetne, včasih tudi fluorescentne tone in poudarjajo nadrealnost situacije. Primerjave s sorodnimi serijami v slovenski fotografiji so možne, še najbližji se zdijo Kerblerjevi Haložani. Podobno kot pri Kerblerjevi pripovedi o življenju, ki ga danes skorajda ni več, se je potrebno tudi pri ogledovanju Čatrove serije izogibati skušnjavam, ki vodijo v senzacionalnost. Šele ko vsebino fotografij dojamemo na splošno človeški ravni in ko zaznamo njihove formalne vrednosti, se nam razprejo v vsej svoji sporočilnosti, ki tragično usodo pozabljenega starca postavlja v jedro izpraševanja o smislu bivanja.

V Mariboru, februarja 2009 Dr. Marjeta Ciglenečki

ŽIVLJENJEPIS
Rojen je bil v Celju 1941. leta. Diplomiral je iz angleškega jezika in angleške književnosti. V svet fotografije ga je popeljal oče že v mladosti.
Prvo samostojno razstavo, za katero ga je navdušil dr. Janko Lešničar, je imel v Celju leta 1996, besedilo zanjo pa mu je napisal Vinko Skale. V portretno fotografijo ga je vpeljal profesor Bogo Čerin, ki je večkrat pripravil delavnice za akt fotografijo. Pred petimi leti je kupil digitalno kamero in začel sodelovati na mednarodnih razstavah. Večkrat je obiskal fotografa Kerbler Stojana in se poglobil v portretno fotografijo. Veliko je pridobil v srečanjih z likovnim kritikom Gorupičem in umetnostno zgodovinarko Bredo Kolar.
Na potovanjih pa Sloveniji, Toscani, Škotski in Sibiriji, je naredil svoje najboljše pokrajinske posnetke.
Do sedaj je imel 80 samostojnih razstav v Sloveniji , Italiji, Avstriji, ZDA, Nemčiji, Hrvaški, Slovaški in Sibiriji ter prejel veliko število domačih in mednarodnih nagrad. V letu 2008 je prejel že drugič prvo nagrado na mednarodni razstavi v Nemčiji, grand prix na petem mednarodnem salonu »Umetnost brez meja« v Makedoniji, v Avstriji in Srbiji je prejel srebrno, v Romuniji, Hrvaški, Srbiji, Franciji, Italiji v Celju in Al Thani pa zlato medaljo. Na prvem svetovnem pokalu ISF je v prosti temi dosegel drugo mesto. Na razstavi Emzin » Fotogtrafija 2009« se je uvrstil v ožji izbor.
Lani je bil izbran med desetimi fotografi Slovenije, ki jim je podjetje HP in Digifot natisnilo foto knjigo, sam je pripravil foto knjigo Sibirija, letos je izšla njegova knjiga o Stojanu Kerblerju. Ima fotografska predavanja v Sloveniji in v tujini, dvakrat je vodil mednarodno fotografsko delavnico.
Zadnja tri leta je med desetimi najuspešnejšimi fotografi v FZS . Mednarodna zveza za umetniško fotografijo mu je podelila naslov AFIAP, Umetniški svet FZS pa Mojster fotografije.
Član Fotokluba Maribor je od leta 2002, leta 2006 pa je bil pobudnik in soustanovitelj uspešnega Društva fotografov SVIT v Celju, kjer živi.

TEL.: 040 650 925
EMAIL: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebuješ Javascript

Zapuščeni dom

Sredi gozda na griču stoji majhna koča.
V njej dež, kadar dežuje, in veter, kadar močno piha …
Odluščene stene tu in tam spominjajo na zapuščeni dom.
A vendar ima stanovalca.
Notri v tej borni, podirajoči se koči, ki komaj kaj meri v višino, stoji postaran možak in gleda skozi razprta vrata.
Na sebi ima oguljeno črno srajco in škornje, njegovi črni, z belimi nitmi prepredeni lasje so zmršeni, brada neurejena. Svoj čisti pogled upira naravnost sem.
Je to kuhinja? Okrušen lonec, umazan vrček, črno črna rjasta ponev.
Na steni dve skromni sliki, vsaka v svojem okvirju in obe postrani.
Stara okrogla ura – kdo ve, ali še gre?
Zraven nje pa za to majhno sobo nesorazmerno velik križ.
Kaj neki mu prinaša, temu postaranemu možaku nedolžnih oči, ki molče stoji sredi sobe?
Razprta, polomljena lesena vrata.
Bleščeče zelenje okoli te na pol podrte koče
nima moči odrešitve,
nima moči odrešitve.
Po licu spolzi nekaj vročega.
Z možakom ne morem izmenjati besed
in tudi narava, ki ga obdaja,
mu ne more pomagati k njegovi sreči.
Dež mu prinaša žalost,
veter strah,
sneg celo slutnjo brezupa.
Edinole sonce, ki vzide vsako jutro,
mu nikoli ne skali oči.
In jaz stopam po isti Zemlji kot ta možak.

Seiko Araki Gerl