Med romantično dojetimi pejsaži

O fotografijah Hermana Čatra lahko govorimo na več načinov, kajti gre za avtorja, ki preizkuša različne pristope do te  likovne discipline. Mogoče so njegova dela nadvse ustrezna tudi za  primerjavo med raznimi kategorijami, ki jih poznamo v fotografiji in ki nam ponujajo tako podobnosti, kakor tudi različnost. Pri tem mislimo predvsem na krajine, dokumentarno fotografijo in portrete. To so področja, ki jih raziskuje Čater in pri tem išče razmerje med izkušnjo, ki jo prinaša tradicija in novejšimi pristopi, značilni za ta čas.

Največ srečevanja z likovno zrelostjo najdemo v njegovih portretih. Zanje je značilno, da poudarjajo posameznikovo individualnost, njegov značaj in izkušnje, ki jih prepoznamo v raznih detajlih. Gotovo ni naključje, da v teh portretih najdemo predvsem osebe v zrelih letih, ki že kot takšne nosijo posebnosti, ki so lastne le njim, hkrati pa vsebujejo pripovedi, ki so nastale v socialnih razmerjih. Gre za radosti, hrepenenja in mnoge manj prijazne dogodke s katerimi se vsi srečujemo in ki nas prav tako oblikujejo. Če govorimo o značaju njegovih del, so precej blizu tem fotografijam njegovi dokumentarni posnetki. Nastajajo v mestu in vsebujejo različnost, ki je značilna za naselja, v katerih se nahaja mnogo prebivalcev. Ti namreč  s svojimi posebnostmi dograjujejo opazne, kakor tudi prikrite trenutke, ki jih najdemo na pločnikih, ulicah ali dvoriščih. Avtor jih išče, pri čemer je še posebej pozoren na nekatere podrobnosti, ki jih kot mimoidoči mnogokrat sploh ne prepoznamo in nam šele fotografija pokaže njihov pravi pomen.

Večino svoje pozornosti pa Čater namenja fotografiranju krajine. Zanima ga predvsem panorama narave, v kateri le redkokdaj najdemo prisotnost civilizacije. Avtor išče pristen odnos z naravo v njeni najbolj enostavni, a hkrati tako celoviti obliki, da je nikoli ne moremo povsem razumeti. In pri njem  ne gre za razumevanje, pač pa za izrazito emotivno povzemanje občutkov, ki nastajajo v njegovem srečevanju s pokrajino. V tej smeri je avtor tudi naredil svoje najbolj zanimive fotografije, zato predstavljajo večji del razstave, dopolnjuje pa se  še z njegovim delom na ostalih področjih fotografiranja in s tem  predstavljajo širino njegovega delovanja.   

V Celju, novembra 2006
Likovni kritik Boris Gorupič