Umetnost videnja
oziroma: hvalnica vizualiteti

Pred fotografijami Géze Lennerta
Nobenega dvoma ni, da spada vizualno slikovna komunikacija k umetnostni zvrsti 21. stoletja in pri tem zavzema posebno mesto prav fotografija, zahvaljujoč hitremu razvoju računalniške tehnologije in interneta. Ta poudarjena vloga ter nove zahteve so fotografske umetnike postavile pred nove izzive, saj so morali, če so hoteli ostati v toku napredka, skoraj popolnoma prekodirati sporočilo svojih umetniških del, videnje sveta in sicer v dokaj kratkem času, saj so pojav digitalnih fotoaparatov, hiter tehnični razvoj in popularnost ter možnost računalniške obdelave fotografij pomenile nove izzive. Nekateri niso sprejeli te dokaj težke naloge umetniškega prestopa, obenem pa so bili tudi fotografski umetniki, kot je Géza Lennert, ki so sprejeli ta izziv in sicer ne le umetniško prenovo svojih fotografij, temveč tudi osvojitev novih tehnologij in ponujajočih se tehničnih možnosti.
Na začetku 21. stoletja fotografija ne predstavlja zgolj sliko dejstev, ni le ogledalo, ki bi samo odražalo človeško okolje, temveč je veliko več, je pomembna nosilka podatkov kodiranih in čustveno umetniških sporočil, lahko bi rekli, da je ena izmed osnovnih enot vizualitete, ki je prisotna na vsakem koraku. Izredni ustvarjalci na tem področju se trudijo ustvariti novi umetniški jezik. V tem prehodnem obdobju fotografske umetnosti pomenijo pomembno osvežitev fotografije Géze Lennerta, kjer lahko spremljamo njegovo umetniško-tematsko transformacijo, ki izhaja iz eksperimentalnih poskusov umetnika v 1970-ih letih vse do danes, ko se je izoblikovalo njegovo zrelo, prečiščeno in unikatno umetniško videnje.
Zelo težko in morda tudi neodgovorno bi bilo strniti ars poetico več desetletij trajajočega razvoja fotografske umetnosti Géze Lennerta v zgolj en stavek. Menim, da je to kratko rečeno umetnost videnja. Njegove fotografije nam želijo namreč pričarati drugačen, in le z njegove strani čuten svet, ki jih naše oči ne zaznajo, z željo, da bi jih tudi mi zaznali in videli. V ta (umetniški) svet spadajo azurno modre podvodne kompozicije, ki pričajo o njegovi ljubezni do narave, ki nam pričarajo lepoto in svobodo človeškega telesa v skorajda nezemeljskem okolju; zanimive "telesne kompozicije" kraškega sveta, ki odražajo posebno razpoloženje, kjer z mrkimi, neprijaznimi kamni poskuša uravnovesiti lepoto ženskega telesa; negove urbane fotografije zanimivih obrazov, eksperimentirajoče ženske "telesne grafike", duhovite "trojne metamorfoze", pa tudi "dodelana" ustvarjanja, ki spominjajo na dela Andy-ja Warhol-a.
V delih Géze Lennerta je očitna čistost tem, ki združena z intenzivnimi barvami odraža zrelo umetniško pojmovanje.
Po mnenju strokovnjakov zahteva razumevanje umetniških fotografij, točneje dekodiranje umetnikovega sporočila od gledalca večjo, intenzivnejšo senzibilnost, vendar pa je res, da posamezna slika skoraj vsakemu pove nekaj, in skoraj vsakemu pomeni nekaj drugega. Mogoče pa je tako tudi prav. Fotografija, kot sredstvo med gledalcem in umetnikom  ima gost čutni naboj. Ustvari razpoloženje, posreduje razpoloženje, odraža razpoloženje. V tukajšnjih fotografijah Géze Lennerta je mogoče potrebno biti pozoren na tisto, kot v sanjskih slikah: kakšne intenzitete in vrste čustev prebudijo v nas.
Zagotovo fotografije s svojimi univerzalnimi sporočili čustveno napolnijo gledalca, ne glede na to, ali so razstavljene v Novem Sadu ali v Mariboru.
  
Ferenc NÉMETH
Prevod: Gabriella Bence Utrosa