Borut Peterlin - "Striptiz"

Striptiz zgodba. Borut Peterlin na ogled postavlja serijo, ki je pred nekaj leti gostovala v Londonu in v Novem mestu. Priča smo izboru iz cikla fotografskih upodobitev ljudi, ki v avtorsko zasnovanih prizoriščih nastopajo kot personifikacije svojih lastnih (u)stvarjalnih poklicanj. Fotograf jih je namestil in umestil v fantazijsko zasnovane in zgrajene, inventivno zamišljene in v specifičen trenutek zamrznjene prizore iz »gledališča portretov«. Za fotografskimi kulisami se tako prepletata koncepta, zasnutka resničnega in izmišljenega, stvarnega in prividnega, na odru dogajanja pa se v pogledu onkraj stvarnega razpirajo zavese sodobne človeške družbe. Galerija podob kreativnih individualistov je neobremenjena z balastom psiholoških vpogledov v posameznikove globine in ozadja, je izrazito inscenirano »poosebljanje« njihovega ustvarjanja, uprizoritev bivanja znotraj »posvečenosti« k izbranemu in poklicanemu. V prid takemu konceptu govori tudi dejstvo, da upodobljenci (ali večina izmed njih) niso nevajeni luči in obstreta »slave«, saj nastopanje v javnosti sodi - včasih tudi kot nujno zlo -  v njihov vsakdan… . Cikel, ki je nastajal za revijo Mladino v tedenski rubriki Striptiz, je napletla in razpletla kreativnost in raziskovanje v smislu interakcije med obema protagonistoma - fotografa in fotografiranega. Spremljala ga je drznost, energičnost dejanja in samodejnost akcije. Slednja nosi v sebi dramatične poteze teatra, ki jih je zarisalo znakovje, izvzeto iz programa osebne ter obče, splošno veljavne »terminologije« in ikonografije. Dotikajoč se sveta včasih bolj, včasih manj prepoznavnih simbolov, se vpleta v dinamičnost igre našega časa, v trenutke sočasnega. In mogoče ravno zato, ker to niso portreti v tradicionalnem smislu (ti naj bi »odslikovali realnost« ali le ilustrirali izbrane aspekte osebe), zmorejo izreči ali celo izdati več o samem portretirancu. Ta, ki se pojavlja kot poistovetenje s svojim »métierjem«, nastopa obenem kot lik v zgodbi Striptiz, uprizorjeni v obliki kolaža, konglomerata in jukstapozicij vizualnih metafor, ki se načrtno ogibajo globljega psihološkega vpogleda. Zategadelj je oder fotografske predstave prežet z »lahkotnostjo bivanja«, z živostjo in izvirnostjo v situacijskih izpovedih, z vznemirljivo, stimulativno in fascinantno pripovedjo… . V oddaljenosti zaznavamo rahle reminiscence na originalne portrete znamenitih osebnosti Briana Griffinsa ter na viktorijansko fotografijo, ko so se ljudje, nameščeni v improvizirano okolje pred fotografom, praviloma opredeljevali s svojim poklicem ter položajem v družbi. Le da se je tu čas, ki je glavni in poglavitni dejavnik fotografije v splošnem, spremenil ter odel koncept razmišljanja, percepcije in življenja nasploh s »sodobnostjo«. Iskanje in raziskovanje skupnega težišča in odskočišča med portretistom in portretirancem se je torej odvijalo - kot pravi fotograf sam - na torišču »očaranosti« s kreativnostjo. Sam proces ter izvedba ideje do poslednjega in končnega akta sta ostra in odrezava, tekoča v »sintaksi«, akterji pa premišljeno postavljeni v scenerijo, ki jih obdaja ali celo »personalizira« na novo. Medtem pa fotografov avtoportret s svojo goloto povsem odkrito razgalja dogajanje ter s tem dviga zaveso pred galerijo portretov… . Portretirani – v zraku ali vodi lebdeči, stoječi, sedeči, ujet v poskoku - je bil tako povabljen v sicer z nadrealističnimi elementi zakrite zgovorne prizore, ki odzvanjajo sposobnost in talent fotografa portretista postavitve in izvedbe lastne inscenirane vizije. Peterlinovi portretiranci so protagonisti njegove predstave, so igralci (in nedvomno s svojim fizičnim in duhovnim prispevkom k ustvarjenemu tudi delno soavtorji) v igri, katere režiser, scenograf ter producent je fotograf sam. Vstopnice so na voljo tistim gledalcem, ki hočejo in znajo doživeti to polnost izraženega… . Tanja Cigoj

 

< Nazaj		Naprej >