Golo žensko telo ima že od paleolitskega obdobja močan konotacijski pomen. Kot osrednja, samostojna motivna zvrst se akt uveljavi v času antične Grčije, ko na piedestal umetniki postavijo predvsem moško telo, medtem ko se ženski akt pod krinko mitologije in krščanstva plaho ozira v oči gledalca do zgodnjega 16. stoletja, ko temeljna naloga umetnikov postane ideal telesnih proporcev. Ženski akt tako postane samostojna umetniška zvrst in njegovemu razvoju lahko sledimo preko razkošno bogatih teles baroka in akademskega akta 19. stoletja v delih velikih mojstrov, do raznovrstnih eksperimentalnih pojavov 20. stoletja.
S pojavom fotografije v 19. stoletju se motivika človeškega akta približa širšim množicam in linija med umetniškim, erotičnim ter pornografskim postaja tanjša. Predvsem žensko telo v 20. stoletju postane izkoriščan ''predmet poželenja'', saj fotografi s premajhnim občutkom za estetiko pozabljajo na njeno primarno ekspresivno vlogo in jo predstavijo kot goli objekt, ki ga je treba posedovati.
S fotografijo ženskega akta se že desetletja ukvarja tudi kranjski fotograf Boštjan Gunčar, ki je zvest klasični črno-beli tradiciji brez računalniške obdelave. Njegove fotografije niso fotografije brezhibnih modelov, saj mu žensko telo ne predstavlja gole lupine, pač pa vztrajno iskanje neodkritega. Gunčarjeve portretiranke so prijateljice, znanke, naključne izbranke. Zanimajo ga osebe, ljudje, njihove zgodbe. Merilo dobre fotografije ni popolno telo, je njena sporočilnost.

Na tokratni razstavi črno-belih fotografij se avtor predstavlja s serijo portretnih aktov. V preteklosti smo bili večkrat priča bližnjim pogledom na žensko telo, ko se je avtor posvečal predvsem obliki in svetlobi. Tokrat so prisotni obrazi. Nekateri še vedno skrivnostni, sramežljivi, drugi odkrito vabijo gledalca.
Gunčarjeve fotografije delujejo ekspresivno, čutiti je domačnost, intimno zavetje in popolno zaupljivost med modelom in fotografom. Za dobro fotografijo je ključen odnos, ki mora biti spoštljiv in odkrit. Fotograf mora ustvariti sproščeno vzdušje, v katerem se model brez zadržkov prepusti očesu objektiva.
Kljub omenjeni intimnosti podob pa se zdi, da avtorja še vedno bolj zanima oblika, saj s svojimi prečiščenimi, uravnoteženimi kompozicijami in brezprostorjem ustvarja navidezno distanco med modelom in opazovalcem, saj skrivnosti njenega bitja ne želi v popolnosti razkriti. Likovni elementi so do skrajnosti reducirani, toplino doseže z mehkobo svetlobe. Barve so vidne v sivih tonih, zato še bolj izrazne, estetske. Tonska lestvica poudarja hotene učinke in opravičuje pretirano odsotnost (z redkimi izjemami) vsakršnih predmetnih atributov upodobljenk. Avtor nas tudi tokrat  ne razočara in ostaja zvest klasični črno-beli tradiciji in avtorsko prepoznavni govorici.

Sonja Janša


Biografija Boštjan Gunčar
Boštjan Gunčar se je rodil l. 1963 v Kranju. Po končani osnovni in srednji šoli v Kranju, je študij nadaljeval v Ljubljani. Pri štirinajstih letih je kot birmansko darilo dobil svoj prvi fotoaparat in od tistega trenutka naprej zašel na fotografska pota. Po letih experimentiranja je leta 1985 prvič samostojno razstavljal. Od leta 1982 je član FKK Janez Puhar, leta 1990 pa ustanovi svoj klub, FS IME. V letih 1987–2003 je vodil Šolo fotografije (začetne, nadaljevalne in tematske tečaje) v okviru Zveze kulturnih organizacij Kranj. 1994 je organiziral podvodno skupinsko razstavo fotografij. Urednik fotografije pri reviji Ribe & vode 2001. Od 2001 je samostojni fotograf. V letih 1987–2003 je vodil Šolo fotografije (začetne, nadaljevalne in tematske tečaje) v okviru Zveze kulturnih organizacij Kranj. 1999 je organiziral podvodno skupinsko razstavo fotografij. Urednik fotografije pri reviji Ribe & vode 2001. Od 2001 je samostojni fotograf.
Snema v črno-beli in od okrog 1986 v barvni tehniki, v začetku na format 24 x 36 mm, od 1984 tudi 6 x 6 cm, od ok. 1991 tudi 6 x 7 cm. Z digitalno fotografijo se ukvarja od 2001.
Umetniške fotografije, večinoma ženski akt, je objavil v več publikacijah in v okrog 20 avtorskih koledarjih. V ciklih v osemdesetih letih se je posvečal socialno kritičnemu žanru in urbani mladinski kulturi, od okrog 1983 pa fotografira predvsem ženski, redkeje portretni akt, izjemoma moški akt, kombinacijo obeh, avtoportretni akt, avtoportret z aktom, v okviru iste motivike večkratne ekspozicije in instalacije.
Žensko telo fotografira v krajini, od okrog 1990 tudi v ateljeju. Telo kot celoto, torzo ali detajl včasih obravnava skulpturalno, kot obliko, erotični vidik poudarjen ali ne, čeprav gre za izrazito moški pogled. Modelkam v ateljeju pogosto dodaja predmete, ki ustvarijo fetišistični ali sadomazohistični kontekst, poudarjajo nasprotje med organskim in mehaničnim, mehkim in grobim, naravnim in umetnim. Med 1995–2000 je v ateljeju fotografiral več serij v času spreminjajočih se teles nosečnic in njihove otroke.
Izbor samostojnih razstav
Tržič 1985 Kurnikova hiša; 1990 Fotogalerija Slovenija;
1988 Fotogalerija Carnium; Gorenjski muzej - Prešernova hiša (z Deanom Dubokovičem; L; besedilo: C. AvguštinGalerija Gauloises Blondes (L;  besedilo: avtor); Gorenjski muzej, Mestna hiša, Stebriščna dvorana (L; besedilo: C. Avguštin; 2004 (K; besedilo: A. Stibilj; 1998 Grad Khiselstein, Modra dvorana (z Andrejo Novak; L; besedilo: M. Mohorič); 1998 Galerija Gradu Khiselstein;Stanežiče 1986 Galerija Dom (L; J. Šter); Železniki; 1990 Brnik Galerija Air; Rovinj 1990 Galerija Bar Derby; Ljubljana 1987 Fotogalerija Atrij; 1999 Foto Stik; Mestna galerija, Fotokot (L; besedilo: A. Stibilj Šajn); 1999 KUD France Prešeren (L; besedilo: L. Jakša); Škofja Loka Galerija Fara 1993 (L; r.; besedilo: A. Pavlovec); 1995 (L; r.; besedilo: A. Pavlovec); 2000 Galerija Fara (L; besedilo: A. Stibilj Šajn); 2004 (L; besedilo: A. Stibilj Šajn); Maribor 1996 Fotogalerija Stolp (L; besedilo: B. Čerin), 2004 (L; besedilo: A. Stibilj Šajn); Gradec 1997 Galerija Alt Wien (L); Bled 1998, 1999 Foto Forum; Sarajevo 2000 Galerija Roman Petrović (L; A. Stibilj Šajn); Žabnica 2003 Galerija Jugovic (L; besedilo: A. Stibilj Šajn); 2008 Razstavni paviljon Jugovic (L;  besedilo: S. Janša).