Blaž Zupančič: MIMOBEŽNOST
Živimo v času, ko so se lokalne navade spremenile v globalne trende in so nam cilji potovanj, po katerih hrepenimo, postali dostopni tako rekoč v vsakem trenutku. Ljudje, stvari, podobe in lokalne kulture zapuščajo kraje svojega porekla in se odpravljajo na pot, razlike med potujočimi in lokalnimi prebivalci pa pospešeno izginjajo. Sodobni turizem temelji na predpostavki, da verodostojnost lahko najdemo že za prvim vogalom, zato je uničil stare utopije mesta in podeželja.
Namesto prostorskega premikanja tako lahko govorimo o gibanju v času, utopičnem in v osnovi ne turističnem konceptu. Svetovna prometna mreža in naraščajoča mobilnost v vseh oblikah migracij sta spremenili naše dojemanje okolja in odprli topografski prostor za novo univerzalno utopijo. Med potovanji smo tako bolj kot na lokalne posebnosti osredotočeni na kontekst samega neprekinjenega globalnega potovanja.Vendar spremenljiva vsakdanjost šele v pogledu potnika postane uokvirjena večnost. Ta pogled pa je nujno subjektiven in usmerjen s tehnološke, estetske in časovne razdalje.
Fotografija je v času svojega nastanka pomenila realizacijo ideje integralne reprezentacije realnosti. Zunanji svet je upodabljala s pomočjo tehnične naprave in zato veljala za mehansko, nepristransko izpopolnitev slikarskega upodabljanja. Zgodovinsko se je razvijala v stalni napetosti med čutnostjo fotografove realnosti in maničnim uprizarjanjem.

Blaž Zupančič se ne more izogniti skušnjavi, da spremenljivosti in hitrosti sodobnega sveta ne bi lovil v tehnično stabilnost fotografije in takšne podobe sveta posredoval naprej v galerijskem kontekstu kot urejeno in smiselno celoto. Pri tem nikoli ne prikriva, da so prostori in pripovedi, ki jih tako prevaja, le podobe, ne pa stvari same. Za razliko od tradicije konceptualizma, ko je raba fotografije v umetnosti pomenila lingvistični kompromis z vizualnim, pri teh Zupančičevih fotografijah ne gre za fetišiziranje mentalnih procesov v škodo vizualnosti predmeta, čeprav njegova Okna še najbolj spominjajo na dadaistična potovanja v Pariz v dvajsetih letih prejšnjega stoletja z namenom demonstriranja ironije in absurda potovanj.

V spoprijemanju z gibanjem, kjer je kupe vlaka postal nekakšna  premikajoča se kamera obscura, so nastale izrazito likovne podobe časa, s prelivanjem barv pa raziskava arhetipske fotografske situacije potovanja nenehno prehaja od osebnega do abstraktnega in nazaj. Pri tem vtis realnosti ni učinek upodobljenega, torej vsebine, temveč samega načina upodabljanja, ki vselej vključuje tudi gledišče. Tako se vzpostavlja nekakšen meditativni sistem podob, ki se izven nas dogajajo kot gibanje in v nas kot mišljenje. To pa je mogoče predvsem zaradi sorodnosti medija fotografije z lingvističnimi operacijami pri ustvarjanju pomenov in zmožnosti, da pri prezentaciji teh pomenov ne kaže pokrajine oziroma umetnosti, temveč opozarja na ideološko pogojenost reprezentacije. Zabrisani okenski prizori nakazujejo kritično držo do podobnih deformacij fenomenov, strnjenih v tolikokrat ponovljeno zgodbo o fikciji, ki je resničnejša od resničnosti.
Neverjetne dinamične spremembe okolja sovpadajo z eksplozijo večnosti, ko status spomenika v naši zavesti pridobivajo vse razsežnosti sodobne pokrajine, vključno z vrzeli v mestnih strukturah, spregledanimi in praznimi področji in samimi procesi praznjenja in izginjanja. Fotografije Blaža Zupančiča tako nenazadnje izhajajo tudi iz izkušenj, kjer značilni pogledi in kraji, s katerimi povezujemo identiteto nekega prostora, postajajo nerealni, spreminjajo se v spektakel in golo podobo, medtem ko se pravo življenje razvija na obrobjih in v vmesnih prostorih, brezoblično, na videz brezosebno, vendar sveže, organsko in vitalno. Umetnika privlačijo protislovja sodobnega življenja, njegova umazanija, mobilnost in generičnost, ki se kaže v prepletanju reguliranega in spontanega, koncepta in abstrakcije, podobe in gibanja.

Igor Španjol
kustus, Moderna galerija Ljubljana